V Ukrajini je ruska agresija usmerjena v destabilizacijo države in uničenje njenega nagnjenja k demokraciji.

Leta 2014 so militanti, ki jih podpira Moskva, zasegli Izolatsiya, edino središče sodobne umetnosti v ukrajinskem mestu Doneck, in ga preoblikovali v tajni center za pridržanje. Spomini ukrajinskega novinarja Stanislava Asejeva, ki je v ustanovi preživel skoraj tri leta, so bili pred kratkim objavljeni v angleščini in so za mučno branje.

Opisuje mučenje, posilstva in različna ponižujoča zloraba, ki so jim bili podvrženi Ukrajinci. »Podpisal bi vsako priznanje, ki bi ga postavili pred mano. Želel sem si le, da bi me ustrelili – taka je bila globina mojega obupa,« je zapisal Asejev.

To se zgodi, ko Rusija zasede vašo državo: živahni javni prostori, ki praznujejo življenje in kulturo, postanejo brezpravne črne luknje bolečine in trpljenja.

Za Kremelj vojni zločini niso napake, ampak taktika. Pridobi in obdrži nadzor nad regijo tako, da zaokroži glasne manjšine in jih izpostavi brutalnemu ravnanju. To pošilja sporočilo pasivni večini, naj ostane tiho. Kdor bi lahko sprožil alarm – običajno borci za pravice – je prisiljen v izgnanstvo ali pridržan. Poskusite najti katero koli organizacijo za človekove pravice v strankah Kremlja, kot so Pridnestrje, Južna Osetija ali Krim, ki ne trpijo sistematičnega preganjanja. ne boste našli nobenega.

Naša organizacija Center za državljanske svoboščine je bila poleti 2014 prisiljena ustaviti opazovalno delo na okupiranih ozemljih, saj je bila velika nevarnost za naše opazovalce in njihove sogovornike previsoka. Preden smo tam prenehali z aktivnostmi, so nas kolegi obvestili, da so separatisti, ki so se imenovali »osvoboditelji«, zelo podobni njihovemu poveljniku Igorju Strelkovu, ki je sodeloval v krvavem nasilju v Pridnestrju in Čečeniji v 90. letih prejšnjega stoletja.

Kljub temu smo se pogovarjali z ljudmi, ki so bili mučeni, posiljeni, pohabljeni in prisiljeni v lažna priznanja v ječah samooklicanih »ljudskih republik« Doneck in Lugansk. Prav tako smo še naprej spremljali tragične usode civilistov, aretiranih in zlorabljenih v nezakonitih centrih za pridržanje.

Ljudmila Huseinova, zagovornica otrokovih pravic, osumljena proukrajinskih simpatij, vstopa v tretje leto pripora v nečloveških razmerah. Natalia Statsenko, zdravnica, ki je od leta 2019 v zaporu zaradi obtožb o vohunjenju, trpi tako akutno bolečino v hrbtenici, da so njeni starši zaskrbljeni, da bo kmalu umrla, če se ne zdravi.

To je le nekaj od ocenjenih 300 političnih zapornikov, ki so pridržani na ozemljih, ki jih nadzorujejo separatisti, po mnenju ukrajinskega varuha človekovih pravic. Ljudje, ki živijo v takšnih sivih conah, nimajo dostopa do pravnih mehanizmov za obrambo. Ukrajinska vlada trdi, da je bil celo Mednarodni komite Rdečega križa onemogočen dostop do pripornikov, ki kopnijo v zaporih Donbasa.

Razumljivo je, da se svet zdaj osredotoča na krepitev ruske vojske na ukrajinski meji, ki obkroža državo s približno 140.000 vojaki. Pomembno pa si je zapomniti, da je od leta 2014 cel kos ukrajinskega ozemlja odrezan od preostale države z železno zaveso in ga vodijo pooblaščene oborožene skupine, ki jih financira režim Vladimirja Putina.

Kar se zdaj dogaja na ukrajinski meji, ne gre za "geopolitiko" - gre za obrambo demokracije in preprečitev širitve avtoritarnega modela. Ukrajina je v ospredju te bitke in potrebuje pomoč. Če Putina ne ustavimo zdaj, bo kmalu našel drugo tarčo, morda v središču Evropske unije.

V Donbasu smo bili priča grozovitim posledicam ruske agresije: poslabšanje zdravstvenih in socialnih storitev, otroke, ki jih učijo propagande v šolah, starše, ki so se zadrževali v zaporih, in trajno brezpravje, ki pesti civilno prebivalstvo.

Moskva ne skrbi za dobrobit nikogar na teh ozemljih, ne glede na njihovo »zvestobo«. Edini namen agresije je posejati delitev, odvrniti ukrajinsko vlado in izčrpati njene vire, dokler se sčasoma ne vrne v krilo.

Te dni je Kijev nadrealističen kraj. Pretvarjamo se, da živimo normalno življenje. Ljudje gredo v službo, nakupujejo, gredo v kino ali telovadnico, potem pa zvečer pridejo domov, sedijo na večerji in svojim otrokom razlagajo, kaj naj storijo, če bodo jutri začele deževati ruske bombe. Tudi civilna družba se je mobilizirala in začela razširjati informacije o tem, kaj storiti v primeru evakuacije ali izklopa interneta.

Ukrajinci so odporni, vendar potrebujejo pomoč. Če Rusija res napade, bi morale ZDA in EU nemudoma uvesti obsežne gospodarske sankcije, ki bi bile usmerjene v ruski finančni sektor, zmogljivost zadolževanja, trgovino z energijo in blagom.Dialog je pomemben, čeprav ga Kremelj vidi kot znak šibkosti. Navsezadnje Putin razume samo jezik sile, zato morajo evropski partnerji Ukrajine pokazati svojo pripravljenost, da se soočijo z vojaškimi grožnjami in povečajo stroške invazije.

Eden od ciljev vojaških groženj Kremlja je destabilizacija ukrajinske vlade. Zato je nujno zagotoviti podporo ukrajinskemu gospodarstvu, ki je že zelo trpelo zaradi grožnje ruske agresije.

Ukrajina potrebuje pomoč tudi pri svojem programu reform. Potem ko je revolucija na Majdanu leta 2014 strmoglavila kleptokratskega predsednika Viktorja Janukoviča, se je država lotila preoblikovanja v demokratični režim, ki temelji na pravni državi. Putin je napadel Ukrajino, da bi iztiril ta prizadevanja. Širitev Nata ga ne skrbi; sovraži zamisel, da bi bil obkrožen z ljudmi, ki svobodno izbirajo svojo prihodnost in elite zahtevajo odgovornost.

Zaradi tega je tudi pomembno, da ukrajinska vlada in institucije, ki vodijo to reformno agendo naprej, prejmejo ustrezno pomoč in pomoč. Dobro delujoča demokracija v Ukrajini ogroža Putinov režim, saj bi ukrajinska blaginja Ruse navdušila, da bi iskali enako tudi zase. Zato so decembra, ko je bila ruska skupina za človekove pravice Memorial zaprta in smo vprašali, kako jim lahko pomagamo, odgovorili: »Bodite uspešni«.

Usodi Rusije in Ukrajine se zdita prepleteni, vendar se premikata z različno hitrostjo. Svet ne bi smel čakati, da se Rusija medtem demokratizira in opusti Ukrajino. Naša država je že na pravi poti in jo je treba podpreti v njenih prizadevanjih za izgradnjo uspešne in uspešne demokracije.

Mnenja, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo nujno uredniškega stališča.

bbabo.Net